Pod svobodnim soncem

Režija: Eva Hribernik
Dirigent: Aleš Makovac
Zborovodja: Andrej Resnik
Scenografija in kostumografija: Jaro Ješe
Oblikovanje svetlobe: Matej Burger
Producent: Bojan Bencik
Fotografije: Darja Štravs Tisu

Iz režijskega koncepta:
“V Finžgarjevi Povesti davnih dedov slovenski narod hrepeni po svobodi in zmagi nad Bizantinci. Vezna nit romana so vojne med narodi in bitka za oblast, kar pa se aktualno zrcali tudi v današnji svetovni realnosti. Uprizoritev opere je zasnovana v estetsko stiliziranih okvirih, ki omogočijo, da se ideje tega nacionalno-zgodovinskega romana prestavijo na univerzalno in simbolno raven ter gledalca dosežejo na direkten in neposreden način. Kot v mitih in pravljicah, tudi v naši uprizoritvi preko poetičnega gledališkega jezika, polnega simbolov in arhetipskih podob, predajamo duhovno sporočilo o cikličnosti življenja in o nenehnem boju med dobrim in zlim.”

Iz kritike:
“Iz gledališkega lista smo se seznanili s profesionalnim pristopom režije Eve Hribernik in z vrednostjo povezovanja Finžgarjeve povesti s simbolno in arhetipsko ravnjo, ki se gledalca dotakne “na neposreden način” in operno delo poveže s sodobnostjo ter z večnim bojem med dobrim in zlim: z razsipnim bogastvom Bizanca in skromnim poljedelstvom Slovenov ter dihotomijo zgodovinske vizije o Slovenih, ki naj bi bili po eni strani zatirani sužnji in po drugi stanovitni bojevniki. Režijske poteze so se pokazale v estetsko smiselni postavitvi protagonistov na odru in predvsem v posrečeni umestitvi in gibanju mešanega pevskega zbora Vokalne akademije Jurij Slatkonja. Enostavnejša in simbolno pomenljivejša kostumografija brez zunanjega blišča je pripadla prav temu sestavu, ki se je s svojim nastopom še najbolj približal sodobnemu glasbeno-gledališkemu izrazu. Zbor, ki je znotraj operne zasnove sledil srednjeveški ideji »komentatorja«, je, odet v enostavna črna oblačila z umetelno oblikovanimi maskami, podal sodobnejši, bolj univerzalen izraz – deloval je kot anonimni agent, kot izraz duha skupnosti, prednikov ali del arhetipskega – ter s tem dokazoval, da se moč glasbenega in gledališkega izraza nahaja predvsem v idejni zasnovi in skoraj neodvisno od tako imenovanih materialnih prvin.” (Maia Juvanc, Sigic, 05.12.2016)